Zgodovina in dejavnost

Kapucinski samostan v Vipavskem Križu


Sredi Vipavske doline se dviga na griču starodavno naselje Vipavski Križ. Leta 1482 so ga goriški grofje obdali z močnim obzidjem proti Turkom in Benečanom; leta 1507 dobi pravice trga; leta 1532 ga povzdigne cesar Ferdinand I. »za večne čase« v mesto, menda najmanjše v cesarstvu. Leta 1535 pozidajo tu grofje Thurn mogočen grad. Ker pa simpatizirajo s protestanti, morajo grad prodati katoliškim Attemsom (1605). Ti zgradijo leta 1637 ob svojem gradu za kapucine samostan in cerkev sv. Frančiška, v kateri je grobnica grofov Attem-sov. Leta 1660 so kriški meščani s pomočjo istih grofov ob nekdanji cerkvici sv. Križa postavili mogočno današnjo župnijsko cerkev
Po 300 letih začne v prejšnjem stoletju mestece izgubljati svojo veljavo, ko se vedno bolj začne uveljavljati Ajdovščina. Ko leta 1846 burja razkrije streho gradu, se grofje Attems odselijo in grad začne propadati. Od leta 1885 je v severnem krilu gradu osnovna šola. Poslopje štirirazredne šole so v letih 1995796 na novo preuredili.
 

Samostanska knjižnica


Najdragocenejše delo, ki ga hrani samostan, je rokopisni kodeks – molitvenik iz 15. stoletja, pisan v gotski minuskuli in okrašen z bogatimi iluminacijami in inicialkami. Od dragocenosti hrani knjižnica 5 knjig pridig Sveti priročnik rojaka kapucina Janeza Svetokriškega, zbrane spise sv. Hieronima v 24 zvezkih, dela sv. Avguština v 18. zvezkih (Benetke 1740-1770), Schönlebnovo Carniolia antiqua et nova (1681), Rogerijev pridigarski priročnik Palmarium Empyreum (1742), itd.
Pri ogledu starega dela knjižnice lahko vidimo okoli 2000 knjig, tiskanih med leti 1510 in 1800. Celotna samostanska knjižnica pa šteje blizu 25.000 knjig. Precejšnjo škodo je utrpela po letu 1917, ko so jo bili bratje zaradi bližine soške fronte prisiljeni preseliti v Krško. Predvsem med drugo svetovno vojno in po njej so bile knjige v Krškem prepuščene na milost in nemilost komurkoli. V odsotnosti bratov kapucinov so z njimi celo kurili. Tako se je ohranila le desetina prvotnega knjižnega fonda.
 

ZA OGLED KAPUCINSKE KNJIŽNICE PIŠITE NA NASLOV: kapucini.kriz@rkc.si

 

Likovna dediščina


Že ob vhodu nas pozdravi kamnit grb prvih grofov iz rodbine Thurn iz sredine 16. stoletja. V cerkvi je velika baročna slika »Slava Svete Trojice« (1668), kapucinskega brata Oswalda, ki je v njej združil severne in beneške slogovne prvine ter s tem postavil zavidljiv spomenik slovenskemu baročnemu slikarstvu. Gre za eno največjih in najlepših baročnih slik na platnu na Slovenskem. Na glavnem oltarju je slika sv. Frančiška in sv. Klare ob Križanem. Podobo sv. Valentina v stranski kapeli je leta 1793 naslikal ljubljanski mojster Jakob Schönberg; v devetdesetih letih prejšnjega stoletja pa je mojstrski čopič Simona Ogrina prispeval še stropno fresko v prezbiteriju (Porcijunkulski odpustek) in križev pot.
V molitvenem koru bratov za glavnim oltarjem, pritegnejo pozornost slike Božje Matere, sv. Marjete Kortonske in preroka Natana pred kraljem Davidom. Beneški slog je vlekel poteze upodobitvi Frančiška Asiškega, ki na gori La Verni prejema Kristusove rane (1630); na koroško slikarsko šolo pa spominja »Sveta (Kristusova) glava«. V samostanski jedilnici pa se ob upodobitvah kapucinskih svetnikov v furlansko-beneškem slogu prelivajo barve zadnje večerje iz okoli leta 1700.

 

Janez Svetokriški (1647-1714)


Prvi slovenski pripovednik in »oče slovenskega cerkvenega govorništva«, z družinskim imenom Tobija Lionelli, se je rodil leta 1647 v Sv. Križu. Komaj 32-leten je že postal pridigar in samostanski predstojnik v Trstu, kasneje v Sv. Križu in Ljubljani, pa zopet v Trstu in v Novem mestu ter nazadnje v Gorici, kjer je 17. oktobra leta 1714 umrl.
Na željo mnogih duhovnikov je dal v slovenščini natisniti svoje pridige v petih zvezkih (skoraj 3.000 strani) med leti 1691-1707 z naslovom Sacrum promptuarium – Sveti priročnik.
Bil je odprt za okolje in čas, v katerem je živel in oznanjal Božjo besedo. V njegovih pridigah se zato v dobri meri odraža takratno življenje in njegov blagi značaj.

Srce naše je kakor Proteus, kateri se preobrne v to podobo, katera njemu dopade; kakor cameleontes, kateri sledno farbo nase vzame; kakor malin, kateri mele vsaki sorte žitu; kakor en plac, na katerem se sledna kupčija predaja; kakor ena šula, v kateri vsi uki se zapopadejo; kakor enu morje, v kateru vsi studenci inu potoki tečejo; en pungrad, v katerem vse sorte lepih rož rastejo.

(Iz pridige Janeza Svetokriškega)


Če želite več izvedeti o Janezu Svetokriškem kliknite na povezavo: http://users.volja.net/plicen/janez.htm
 

Bratje kapucini


Kriški bratje kapucini smo skozi stoletja oblikovali duhovno podobo bližnje in daljne okolice. Kapucini pripadamo duhovni dediščini sv. Frančiška Asiškega in se trudimo živeti po evangeliju, ki nas uči, naj gremo človeku naproti, potem ko smo se sami srečali s Kristusom. Od leta 1956 skrbimo tudi za kriško župnijo, v samostanu pa smo leta 1987 uredili dom duhovnih vaj, ki je odprt vsem, ki iščejo dušni mir in navdihov za bolj pristno življenje. V kriškem samostanu je večkrat bil tudi noviciat za tiste fante, ki leto dni preizkušajo svojo poklicanost v kapucinsko bratstvo.
Bratje kapucini smo vam vedno postavljeni posvetiti nekaj časa, da si ogledate našo cerkev, staro knjižnico in spominsko sobo Janeza Svetokriškega. Medse za določen čas sprejemamo tudi tiste, ki bi radi pobliže doživeli naš način življenja in tudi spoznali, ali jih Gospod kliče v duhovni poklic.
Mogočnost kriškega gradu že dolgo uničuje zob časa. Samostan v njegovi neposredni bližini pa po tolikih letih še vedno živi. Mar ni to zgovorna podoba minljivosti posvetnega in moči duha?

Več o bratih kapucinih najdeš na: www.kapucini.si